Hladno, a sončno jutro nas je pozdravilo na martinovo nedeljo. Hladen zrak je pregnal še zadnje posledice petkovih martinovanj, sončni žarki so odprli še zadnje zaspane oči.
Dornavčani so se po maši zbrali na cerkveni jasi, kjer jih je čakalo prijetno presenečenje. Zaigrala jim je dornavska pihalna godba, pričakala sta jih čaj, kuhano vino in pecivo, dobrote, ki so jih pripravile dornavske gospodinje, izpod pravljično belega šotora pa je dišalo po sveže pečenih mesnih dobrotah.
"Je to mogoče? Mar je to čudež?", se sprašujejo vrli možje in zrejo v nebo. Le kaj so zagledali, da odgovor na svoje vprašanje iščetjo tam gori, nekje višje?
Ne, ni čudež. To sta naša dornavska mesarja, Jure in Smiljan. Združila sta moči in pripravila to slastno pogostitev. Poglejte ta nasmeh, ta zadovoljen pogled. Marsikdo bi se lahko ravnal po njunem zgledu, namesto da se ravna po principu "mesar mesarju mesar". Fanta, kapo dol. Temu se reče zdrav posloven odnos. In polni želodčki vaščanov so le potrditev, da se je splačalo spustiti v ta smeli podvig.
Dornavčani so poznani kot pogumni možje. Pravi vitezi. Vitezi modernega časa. In v stilu poguma na meji norosti so se v samo središče vasi pripeljali tudi Vitezi Pesničarji. Na svojih traktorjih. Bres strehe, brez kabine ... kot se za viteze spodobi. Le kdo bi se oziral na mraz.
Še kako prav je prišlo tisto kuhano vino in vroč čaj. Tako okrepčani so že smelo načrtovali naslednji podvig. Vožnjo po Dornavi s ciljem pred društvenimi prostori za graščino. Sonce se je med tem že malce povzpelo, ozračje malce ogrelo in vožnja je bile že bolj prijetna kot tista jutranja. Vseh trideset se je podalo na pot in prav vsi, brez izgub, so tudi prispeli na cilj.
Nič hudega sluteč so se junaki smeli popeljali po vasi in na poti proti cilju se jim niti sanjalo ni, da se je tačas pred klubskimi prostori odvijala prava drama. Že prejšnji dan je namreč za posledicami zakola tragično preminil plemeniti Mladi Prasec, nesojeni prestolonaslednik kralja živali, Velikega Prasca. S termično obdelavo se je že od ranega jutra trudil največji znalec vseh pekaških mojstrov, mizar Devid.
Poskrbljeno je bilo tudi za požarno varnost. Zadevo je nadzoroval gasilski "El Presidente" osebno.
Po prvem šoku so se vitezi hitro sprijaznili z usodo, da bo potrebno vložiti še dodatne napore pri zaužitju tega slastnega obroka. A straha ni. Zmogli bodo. Kakšen pa bi bil vitez, ki bi počepnil pred navadnim prascem?
S kirurško natančnostjo in mizarskim znanjem je bil prašiček hitro razkosan in pripravljen na zaužitje.
S polnimi usti in otožnimi pogledi smo se z minuto molka še enkrat spomnili na našega prašička, potem pa z slastnim cmokanjem pospravili vse, od repa do glave.
In kdo je pravzaprav kriv za to dodatno mučenje naših želodcev? To sta Andrej in Jože, ki sta ob zadnji letošnji društveni vožji pogostila vse prisotne. Tudi vama kapo dol.
In ker je bila res čudovita nedelja, so vitezi še malo posedeli na soncu in že snovali načrte za prihodnje leto.
